Mož z imenom Fredrik Backman

Backman, sicer nekdanji voznik viličarja, je do danes napisal pet romanov (v slovenščini imamo prevedene štiri, poleg Moža z imenom Ove še romane Babica vas pozdravlja in se opravičuje, Tu je bila Britt-Marie, Mi smo medvedi, Mi proti vam in najnovejši prevod Tesnoba do roba), svoje knjige pa je prodal v več kot 10 milijonih izvodov in v več kot 40 državah. Mojster smeha in solz, ki z ženo in dvema otrokoma živi v Stockholmu, postaja eno najbolj prepoznavnih švedskih pisateljskih imen.
 

Pisatelj za hobi

Fredrik Backman sam pravi, da njegov uspeh tudi zanj ostaja skrivnost. Na pisanje še vedno gleda kot na hobi, ne pa kot na poklicno izbiro. Hudomušno pripomni, da njegov oče še danes naroča njegovi ženi, naj z denarjem ravna tako, kot če bi Fredrik zadel na loteriji, »saj to verjetno ne bo trajalo«. Avtor poudarja, da sebe nima za dobrega pisatelja, in dodaja, da mu bolje kot oblikovanje jezika leži pripovedovanje zgodb.

In prav hudomušno popisane trpke življenjske zgodbe so bile popotnica za njegov svetovni uspeh. Backman svoje delo rad primerja z glasbenim poslom, kjer so po njegovih besedah najboljši skladatelji le redko tudi najboljši glasbeniki.

Ko opisuje svojo pisateljsko 'tehniko', poudari, da si najprej zgradi 'škatlo', s katero se igra. To pomeni, da se odloči za okolje, v katero bo postavil junaka, nato napiše začetek in konec zgodbe. »Na ta način se lahko svobodno poigravam z novimi idejami, vendar imam določene omejitve, ki me prisilijo, da na neki točki zgodbo končam. V nasprotnem primeru bi verjetno pisal, vse dokler roman ne bi imel 60.000 strani.«

Doda, da ima v glavi včasih celotno zgodbo, spet drugič ne. Roman Babica vas pozdravlja in se opravičuje je denimo napisal petdesetkrat, pisanja Tu je bila Britt-Marie se je lotil »le« petkrat.
 

Knjige so ga spremenile

Da je Fredrik Backman tako spreten pripovedovalec zgodb, ima po njegovem zaslugo tudi branje – in Astrid Lindgren. V otroštvu ga je namreč 'usodno' zaznamovala prav njena knjiga Brata Levjesrčna, ki je zanj nekaj najboljšega, kar je kadarkoli prebral. »Knjigo še vedno enkrat na leto vzamem v roke,« je povedal za kanadski časnik The Globe and Mail.

Dogodivščin polna pripoved o dveh bratih, ki se znajdeta v deželi tabornih ognjev in pravljic, kjer se borita z zlobnim kraljem in grozovitim zmajem, je po njegovem mnenju čudovito izhodišče za pogovor o smrti. »Mama mi je knjigo prebrala pri šestih letih, ko sem izgubil dedka. Takoj sem jo dal svoji babici. Ko je babica pred nekaj leti umrla, sem jo prebral sinu.«

Se je pa priljubljeni pisatelj iz knjig naučil še nečesa: da je avtorjem dovoljeno biti malo ... nor. To je spoznal pri Štoparskem vodniku po Galaksiji in Douglasu Adamsu. »Še nikoli se nisem tako smejal in mislil sem si: 'Uau, a so knjige res lahko tudi TAKE?' V glavi so se mi odprle nove poti in bistveno spremenile mojo pisateljsko kariero.«
 

Najboljše knjige zamotijo in učijo

Fredrika Backmana so knjige spremljale skozi veliko življenjskih preizkušenj. Ko je bil star dvajset let, si je življenje vzel njegov najboljši prijatelj. Smrt dragega človeka ga je skoraj uničila. »Nisem vedel, kaj storiti z vsemi čustvi, ki so se mi porajala, in ker sem se bal, da me bodo popolnoma prevzela, sem za tri mesece odšel na Tajsko. Načrt je bil, da se ga vsak večer do nezavesti napijem.«

V hotelu je na polici s knjigami odkril roman Band of Brothers pisatelja Stephena E. Ambrosa in za dan ali dva ostal trezen. Pravi, da ta knjiga sicer ni edini razlog, da je prišel domov v enem kosu, je pa pri tem nedvomno imela majhno vlogo. »Ta knjiga me je zamotila in učila, tako kot vse najboljše knjige.«
 

Zrelo pisanje

Backmanov roman Mi smo medvedi so kritiki razglasili za njegovo najbolj zrelo delo. Dogajanje se vrti okoli mladinske ekipe lokalnega hokejskega kluba, na katerega stavijo vsi v majhnem mestu Beartown. Ko se bliža finale državnega prvenstva, ki bo odločil o usodi mladih fantov, se sanje čez noč razblinijo. Backman, tudi sam navdušen športnik (v mladosti je igral nogomet, tenis, namizni tenis, rokomet pa tudi hokej in košarko), vidi šport kot odličen teren za pripovedovanje zgodb.

Mi smo medvedi s temo športa tematizira vprašanje, pod kakšnim stresom so danes otroci in kaj se zgodi, če od njih zahtevamo preveč. Roman je bil na Švedskem tako uspešen, da je Backman kmalu začel pisati nadaljevanje, ki pa je preraslo v samostojni roman Mi proti vam.
 

Le kaj se dogaja v malem, zakotnem mestu?

Prebivalce Beartowna po tragediji v Mi smo medvedi zdaj v Mi proti vam čaka nov šok: njihova ljubljena hokejska ekipa razpada. Še huje, vsi nekdanji mladinci, ki zdaj igrajo za konkurenčno mestece Hed, si privoščljivo manejo roke. Napetost vse bolj narašča, a sredi kaosa se formira nova ekipa, določijo tudi novega trenerja.

Fantje se le počasi privajajo drug na drugega in pot do bleščeče forme je še dolga, tekma s Hedom pa vsak dan bližje. Sprva nedolžne potegavščine med mestoma se sprevržejo v vse hujše nasilje, ki bo terjalo še eno žrtev …
 

Tesnoba do roba − Backmanova najbolj odbita zgodba doslej!

Zadnji Backmanov roman je komedija o ugrabitvi, ki se odvije med nič hudega slutečimi nepremičninskimi ogledi stanovanja. Vanj se zapre propadli bančni ropar, ki za talce vzame nadležno navdušenega nepremičninskega agenta, dva zagrenjena ljubitelja Ikejinega pohištva, nosečnico in samomorilskega milijarderja. Da o zajcu sploh ne govorimo.

Obupani ropar ima nazadnje vsega vrh glave; talce izpusti in se preda. A ko policija vdre v stanovanje, ni notri nikogar. V seriji zaslišanj, ki sledijo, se priče nikakor ne morejo zediniti o tem, kaj se je zares zgodilo, in znajdemo se v klasični detektivski zgodbi, v kateri se vsi sprašujejo: Kako je roparju uspelo pobegniti? Zakaj so vsi tako jezni? Predvsem pa: Kaj je vendar zadnje čase narobe z ljudmi?
 

Kaj sledi?

Kako pa pisatelj vidi svojo prihodnost? Pisati namerava, vse dokler mu bralci ne bodo rekli, naj neha, je dejal v enem od intervjujev. Ker so mu zvezde in kritiki že ves čas ustvarjanja zelo naklonjeni, se mu za nadaljevanje kariere zato res ni treba bati.

V New York Timesu so denimo zapisali, da je Backman »eden od najboljših in najbolj zanimivih romanopiscev na svetu. Je velikan med velikimi – in ta velikan še vedno raste«. Naj bo še dolgo tako!